K sreči sva se po treh tednih zopet solidno slišala iz našega raiokluba, tako da sva se lahko vsaj nekoliko pogovorila. V tem času sem sicer dobival poročila o plovbi prek radioamaterja iz Južne Afrike. Žal moja antena še ni nared, dela je dosti, saj moram vse opraviti v zrakuna višini cca 6m. Zaradi velikosti, večje od 100 m2, je preprosto ne morem sneti z droga, saj so tla poraščena z drevesi in grmičevjem. Vendar pa dela napredujejo in verjamem, da bo v roku 14ih dni vse pripravljeno, da se bova z Juretom lahko slišala pogosteje. Upam le, da bo ta "smotan" dež čimprej nehal nagajati.

Jure je že 252. dan na morju. Sam, v boju z naravo oceanov, odločen, da gre do konca. V splošnem napreduje solidno, enkrat bolj, drugič manj. Odvisno od muhastih vetrov, ki včasih nočejo in nočejo pihati, včasih v nasprotno smer, včasih pa le v pravo. Barka ječi in stoka, škripa pod obremenitvijo sile močnih vetrov, vendar mu vsaj za zdaj sluči dobro. V času njegove plovbe je moral že sedem krat skočiti v vodo ter z dna barke postrgati alge, ki močno zavirajo plovbo. Zadnjič je to storil pred kratkim, tako da je hitrost plovbe spet običajna. Pomembno je, da prispe na cilj čimprej, sicer mu lahko zmanjka hrane, prav tako tudi plina, s katerim si segreje vodo za pašto, juhice in podobne skromne obroke. Ker varčuje, je od izplutja decembra lani izgubil Ĺže okoli 20 kilogramov. Sicer pa pravi, da mu zmanjkuje tudi raznih drugih potrebščin. Tako mu je ostala le še ena šivanka in pol :-) za šivanje jader. Tisto polovičko, katere konico je zlomil, pravi, da bo nabrusil. Zmanjkuje pa mu tudi sukanca, s katerim krpa jadra, ki mu jih neurja potrgajo. Nenazadnje, tudi svinčniki na barki so nehali pisati ali se odkotalili kdo ve v kateri skriti kotiček barke.